Strokovna ekskurzija Posočje 2024

Naša pustolovščina se je začela v torek, 7. maja 2024, zgodaj zjutraj, ob sedmi uri, ko smo krenili iz Dobrove potem, ko je avtobus pobral tudi udeležence iz Polhovega Gradca. Z navdušenjem in velikim pričakovanjem smo se podali na potovanje, ki nam bi omogočilo vpogled v tisočletno tradicijo in dediščino planinskega pašništva in sirarstva ter seznanitev s trenutnim stanjem razvoja te panoge v teh krajih, ob tem pa še uživali v številnih lepotah naše domovine.

Prva postaja naše poti je bila v Idriji, kjer smo obiskali Antonijev rov zaprtega rudnika živega srebra, ki je najstarejši ohranjeni vhod v rudnik v Evropi, ki sega v leto 1500. Sledili smo vodniku skozi podzemni svet rudnika, kjer smo odkrili dragocene rudne zaklade in edinstveno podzemno kapelo. Spoznali smo bogato zgodovino rudnika in s tem tudi Idrije ter težkega življenja rudarjev, ki so v njem delali.

Naslednja postaja je bila smaragdna lepotica Soča, ki smo se ji pridružili na Mostu na Soči. Obiskali smo vas Volarje, kjer smo se ustavili pri mlečni kmetiji Marjana Lipuščka in spoznali tisočletno tradicijo planinskega pašništva in sirarstva. Marjan je prevzel nekoč skupni hlev, ga prenovil in zdaj vzreja 35 krav mlekaric (z ambicijo stotih) ter obdeluje okoli 45 hektarjev pašnikov, večinoma za krmo. Krave vsako poletje, skupaj z drugimi kmeti, peljejo na pašnike planine Mederje in Sleme na približno 2000 m nadmorske višine. Tam, skupaj z drugimi kmeti, izdelujejo sir in mlečne izdelke, ki ga potem tudi sami prodajajo. Kot zanimivost je Marjan navedel podatek, da so odjemalci sira večinoma domačini. 

Pot smo nadaljevali v Sužidu pri Kobaridu na kmetiji Jurija Breška, kjer vzrejajo živino za prodajo in meso. Kljub neurejeni peš poti do kmetije in dežju ter nekaj slabe volje se je vzdušje, ob toplem sprejemu s špehovko, ki jo je spekla Jurijeva žena, popravilo. Zadnji strokovni postanek je bil v Kobaridu, v Mlekarni Planika, ki je v lastništvu lokalne zadruge. Tam so nam predstavili zgodovino in razvoj planinskega pašništva in sirarstva v Posočju ter smo degustirali njihove izdelke.

''Tod sekla bodo bridka jekla in ti mi boš krvava tekla'' je zapisal goriški slavček Simon Gregorčič o najbolj slovenski reki, Soči. S Smaragdno barvo zaznamuje pokrajine po katerih teče, zaradi strateške lege pa je spisala enega najbolj krvavih dogodkov evropske sodobne zgodovine. V Kobaridu smo obiskali enega svetovno najbolj znanih slovenskih muzejev, ki prikazuje grozote prve svetovne vojne.

Dan smo zaključili v Bovcu s 4-hodnim kulinaričnim doživetjem, ki se je začelo z tradicionalno jedjo "Čompe an skuta" (krompir in skuta, po dobrovsko). Na poti nazaj v domače kraje nas je spremljala slikovita pokrajina Loga pod Mangartom, gorskega prehoda v Italijo Predel ter povratka v Slovenijo čez Kranjsko Goro. Izčrpani vendar polni novega znanja in lepih vtisov, smo okoli 9. ure zvečer prispeli na Dobrovo.

Ves čas poti nam je svoje bogato enciklopedično znanje podajal naš nepozabni in legendarni, vodnik Peter Avbelj, ki nas je ves čas poti bogatil z novimi in manj znanimi obrazi naše lepe Slovenije.